Vedno več kolesarjev med Robičem in Mostom na Soči
Povzemam pisanje avtorja Miha Bevcerja, ki v Pregledu in analizi podatkov o kolesarskih poteh v Sloveniji piše o kolesarjenju ne le skozi oči gradbenika. Kolo predstavlja poceni in praktično prevozno sredstvo in atraktivni pripomoček za rekreacijo. S pomočjo kolesa lahko raziskujemo okolico. Tega se zavedajo turistični delavci ob reki Soči. Vendar ostaja veliko priložnosti.
Za še neizgrajeno kolesarsko povezavo med Robičem in Jelšanami, imenovano tudi D7, iščem kratek odgovor kje se skrivajo razlogi za takšno stanje. Razlogi so prav gotovo neorganizirani, pomanjkljivi, zastareli podatki, ki večkrat ne odražajo dejanskega stanja v naravi. Občine, razvojne agencije in odločevalci na pristojnih ministrstvih se zavedajo pomena kolesarjenja na in ob državnih kolesarskih povezavah. Obstaja nekaj »zadržkov«, da še vedno ne ustvarjamo primernih pogojev za dnevne, rekreativne in turistične kolesarje. Miha Bevcer je v svoji nalogi zapisal, da potencialni uporabniki potrebujejo za kolesarsko pot, ki bi jo radi obiskali, natančen potek in druge podatke (dolžina, priporočen tip kolesa, vrsta podlage, zahtevnost, čas idr.). Potreba po označevanju odseka D7 v Posočju ni zgolj kaprica skupinice kolesarjev, temveč iz zgoraj omenjenih razlogov, prinaša širšo korist. Postopek priprave označevanja je dolgotrajen. Med izvedbo se lahko zamenja celo marsikatera sestava občinskega sveta, vodstvo občin, vodje in direktorji.
Navajam podatke iz Navodila za projektiranje kolesarskih površin (v nadaljevanju NPKP), ki ga je izdala DRSCI oziroma Ministrstvo za infrastrukturo in prostor daljnega 2012.
Zelo pomembna je osnovna ugotovitev: pri projektiranju teh površin je potrebno upoštevati fizične in psihične sposobnosti kolesarjev. Kolo je ranljivo, zelo spretno in fleksibilno prevozno sredstvo.
Tisti, ki se ne poglabljajo v kolesarstvo, bodo v pritiskanju na pedale in potenju videli edino smiselno dejavnost. Če pa preberemo delo Miha Bevcerja in drugih, potem razberemo pojme, ki se pojavljajo v zvezi s kolesarjenjem: »poceni«, »praktično«, »prevozno sredstvo«, »atraktivno«, «turistično« idr.
Načrtovanje kolesarskih površin
Za načrtovanje kolesarskih površin, povezav, mrež idr. je potrebno upoštevati še fizične zmogljivosti kolesarjev pri načrtovanju, horizontalnih in vertikalnih elementov kolesarske površine. Kolesarji so nestabilni – bočni veter, piš tovornih vozil, neravnine na obrabni plasti kolesarske površine. Načrtovalci morda upoštevajo te ugotovitve. Preseneča neznanje in ignoriranje zgoraj naštetega s strani posameznih lokalnih uradnikov, odločevalcev.
Oblikovanje kolesarske povezave med Tolminom in Modrejem in več kot 15% nakloni ob Tolminki je eden od občinskih uradnikov komentiral kot “zaželjeno za kolesarje”. S tem je pokazal tudi nepoznavanje ugotovitev piscev NPKP, kjer piše: izgubo energije je potrebno zmanjšati na minimum.
Državna kolesarska povezava D7 pri vasi Robič počasi zavije na kolovoz in vodi proti Svinu. Pri načrtovanju podlage, bodo morali strokovnjaki upoštevati to kar so zapisali na DRSC: kolesa nimajo mogočnega vzmetenja – zato je ravna in dobro vzdrževana prometna površina minimalni pogoj za kolesarju prijazno in udobno vožnjo. Ta stavek sicer postavlja pod vprašaj primernost odseka na D7 med Tolminom in Modrejem na delu ob, ali bolje v strugi Soče.
Med vožnjo od Dijaške ulice mimo viadukta do Sotočja je izvajalec pozabil na podrobnosti, ki pa predstavljajo težavo predvsem po nalivih; sprani pesek ostaja na asfaltni podlagi še nekaj mesecev. Na žalost zapisano navodilo na terenu ne upošteva da detajli na kolesarskih površinah morajo biti ustrezno izvedeni, saj lahko predstavljajo za kolesarje nevarnost ali neprijetno oviro (jaški za odvodnjavanje, klančine v primeru priključkov in uvozov na dvorišča izvedeni le v območju varovalne širine kolesarske steze, poglobljeni robniki na kolesarski stezi v območju križišč, ustrezni odmiki drogov javne razsvetljave, vertikalna signalizacija, drevesa itd.).
Kolesarju prijazna infrastruktura
V NPKP iz leta 2012 so navedene zahteve za kolesarju prijazno infrastrukturo:
- Varne prometne površine,
- Zaključenost kolesarskega omrežja – brez prekinitev, veliko možnosti za priključevanje na ostalo prometno omrežje, možnost vračanja na začetno točko potovanja,
- Čim bolj direktne povezave – izogibanje obvozom (pri izbiri trase naj velja pravilo, da najdaljša varianta določene smeri ni več kot 20% daljša, od najkrajše možne),
- Oblikovanje obcestja, počivališč, vegetacija,
- Udobne prometne površine (vzponi in padci v mejah do 5 %, izjemoma na krajših razdaljah do 8 %),
- Atraktivne in kolesarju privlačne rešitve.
Bovška, kobariška in tolminska občina v smeri urejanja kolesarjenja
V bovški, kobariški in tolminski občini se bodo zelo verjetno pojavljale omejitve in zapleti zaradi prostorskih omejitev (neugodna konfiguracija terena, gosta pozidava, premostitve, kulturna in naravna dediščina…). V tem delu Slovenije so padavine pogoste in povzročajo preglavice tudi za udeležence v prometu. Ker so strokovnjaki podali pozitivno mnenje h gradnji kolesarske povezave tik nad reko Sočo opozarjamo na primerno rešitev prehoda kolesarske poti D7 preko hudournika med Sužidom in Svinom.
Rešitev v tem primeru je v skladu z ostalimi uporabniki prostora. V dokumentu Navodila za projektiranje kolesarskih površin je zapisano, da je bolje, da se določena kolesarska povezava mestoma izvede v razmerah prilagojeni obliki. Prilagoditev trase v prilagojeni obliki« najbrž pomeni, da za izgradnjo izvajalec ne bo upošteval vseh omejitev in navodil oziroma zakonodaje. Gradnja v strugi hudourniške reke ali hudournika ni primerna vsaj iz dveh razlogov: varnostnega in gmotnega. Varnosti izvajalec ne more zagotavljati, ker je vožnja po poplavljeni kolesarski površini nepreklicno nevarna. Obenem pa ciklično poplavljanje kolesarske površine zahteva popravila in s tem dodatna finančna sredstva….
Smiselno je razmišljati o načrtovanju odsekov, ki se bodo navezovali in tvorili sklenjeno celoto. Parcialne iz-gradnje kolesarske povezave od Robiča proti Tolminu so neracionalne tudi z vidika nepovezanosti. V izogib temu je na mestu upoštevati naslednje: pomembna je kolesarska povezava v čim daljšem potezu zvezno, brez prekinitev. Profil naj se ne menja prepogosto, saj to za kolesarja pomeni motnjo.
Potek umeščanja kolesarskih površin
Sestavljen je iz naslednjih faz:
- Začetna faza – evidentiranja upravičenosti investicije in vrsta ukrepa glede na število obstoječih in potencialnih kolesarjev.
- Inventarizacija obstoječih kolesarskih površin in planiranje novih,
- Strukturiranje kolesarskega prometa – analiziranje odnosov med obstoječimi in potencialnimi uporabniki koles. površin in določitev najbolj frekventnih povezav.
- Analiza prometnih zgostitev – analiza celotnega omrežja in postavitev prioritet za izboljšanje razmer,
- Program izvedbe – katere izboljšave in kje so potrebne,
- Izvedba – tehnični načrti za kolesarske površine,
- Izvedba gradbenih del in postavitev signalizacije in opreme na terenu.
Kolesarske površine
V skupini Tolminkolo se strinjamo, da je nujno povezovanje in celostno gledanje na kolesarsko omrežje med Alpami in morjem. Ne zagovarjamo zgolj ureditve kolesarjenja v Tolminu in tolminski občini. Podpiramo idejo Andreja Zalokarja iz Rekreaturja, da izdelamo uporaben sistem oziroma model načrtovanja kolesarskega omrežja za celotno državo. Kljub posebnostim občin v naši okolici veljajo osnovna »pravila« s katerimi si lažje pomagamo do izvedbe projekta kolesarskih povezav v Sloveniji. V Navodilih za projektiranje kolesarskih površin je v zvezi s tem zapisano: idejno rešitev umestitve kolesarskih površin je zato priporočljivo izdelati na širšem območju. Za odseke oziroma točke, kjer pričakujemo spremembe pa je v NPKP zapisano: na točkah, kjer bo prišlo do spremembe profila, je potrebna posebna pozornost pri izvedbi in označevanju teh mest.
Na mestih oziroma odsekih, kjer je izrazit nagib strokovnjaki navajajo podatke oziroma predloge za upoštevanje. Zopet, neprimerna rešitev okoli tolminske obvoznice naj vodi načrtovalce na odseku med Robičem in Kobaridom.
Zaradi odvodnjavanja znaša minimalni prečni nagib 2,5 %. Izvede se proti notranjemu robu krivine. Na kolesarskih poteh ali pa tam, kjer se dosegajo višje hitrosti, morajo biti predvideni prečni nagibi od 2,5 % do 5,0 %, glede na polmer horizontalne krivine, ki je odvisen od hitrosti kolesarjenja. Če so kolesarske površine v istem nivoju kot površine za pešce, lahko znaša minimalni prečni nagib 2,0 %.
Vzdolžni nagibi in preglednost
Med Robičem in Kobaridom je relief boj umirjen kot ob reki, vendar je potrebno biti kljub temu pozoren na navodilo: vzdolžni nagibi so pogojeni s fizičnimi zmogljivostmi kolesarjev, z vozno tehničnimi karakteristikami koles, s hitrostjo vetra, z zračnim uporom in s kvaliteto vozne površine. Enaka pozornost je potrebna tako pri določitvi vzponov kot pri določitvi padcev. Vzdolžni nagibi morajo biti sprejemljivi za povprečnega kolesarja. Kjer zaradi konfiguracije terena ni možno zagotoviti ustreznih vzdolžnih sklonov, je potrebno predvideti širšo kolesarsko površino, tako da je omogočeno potiskanje kolesa in hkrati nemotena vožnja ostalih kolesarjev mimo. V kolikor razmere dopuščajo, se na takem odseku predvidijo počivališča.
Na točkah, kjer se kolesarska pot »dotakne« cestišča je potrebno upoštevati pravila za zagotavljanje primerne preglednosti. Ob vključevanju na cestišče ali sestopu z njega na kolesarsko površino so navodila jasna: za zagotavljanje prometne varnosti kolesarjev je potrebno zagotoviti zadostno preglednost. Zaustavna preglednost za varno zaustavitev kolesarja med oviro na kolesarski površini znaša od 20 do 40 m, odvisno od hitrosti kolesarjenja. Za lociranje mesta prečkanja kolesarske povezave preko ceste, ki jo prečka kolesar, mora biti zagotovljena ustrezna preglednost, v odvisnosti od hitrosti vozil, ki se določi glede na Pravilnik o projektiranju cest. Enako velja za preglednost pri uvozu kolesarja v križišče.
Križanja kolesarskih površin z drugimi prometnimi površinami
Na trasi D7 od Robiča do Tolmina in naprej proti kanalski občini je postavljenih nekaj križišč. Zamujena priložnost je krožišče pred Šolskim centrom v Tolminu, kjer je bilo neprimerno urejeno vključevanje in vožnja z Dijaške ulice k šoli. Celotni projekt ureditve, npr. na krožišču pri šoli naj bo primer nedobre prakse in se ne more primerjati s krožiščem v Kobaridu, ki bolje kot primer v Tolminu, rešuje vožnjo kolesarjev skozi krožno krožišče.
Napake po zgledu krožišča pred Šolskim centrom v Tolminu se ne sme ponavljati vzdolž trase D7, kajti: polovica vseh prometnih nesreč, v katere so vpleteni kolesarji, se zgodi v križiščih.
Za varno odvijanje prometa morajo kolesarske površine pri križanjih z drugimi prometnimi površinami izpolnjevati naslednje pogoje:
- Zelo jasno in nedvoumno vodenje kolesarjev (posredno ali neposredno),
- Smer gibanja kolesarja mora biti v vidnem polju voznika,
- Razumljivo označevanje prednosti,
- Dobra preglednost,
- Nedvoumna označitev mest, kjer se prometnice križajo (samostojni dobro vidni kolesarski prehodi, priporočeno je obarvanje kolesarskih površin na mestih križanja).
Kolesarji in krožišča
In še nekaj smernic pri gradnji: vodenje kolesarjev v krožnih krožiščih se praviloma izvaja ločeno od motornega prometa. V kolikor se kolesarji pred območjem krožnega križišča vodijo na vozišču skupaj z motornim prometom ali na kolesarskem pasu, jih je priporočljivo v območju krožnega križišča voditi ločeno od motornega prometa. Kolesarski pasovi v samem krožnem križišču niso primerni predvsem iz vidika prometne varnosti.
Na maloprometnih cestah, kjer se kolesarji vodijo na vozišču skupaj z motornim prometom, se na enak način vodijo tudi preko območja krožnega križišča.
Kolesarska steza se izvede cca. 5 m odmaknjena od zunanjega roba krožnega križišča. Predviden je samo enosmerni kolesarski promet.
Praviloma imajo kolesarji v krožnih križiščih prednost pred vstopajočimi vozili na krakih. Taka rešitev je kolesarjem prijazna, saj jim ni potrebno delati ostrih zavojev.
Vožnja po Kobariškem blatu med Robičem in Kobaridom, prav tako med tolminsko obvoznico in nemškim pokopališčem, ima skupni imenovalec; trenutno neprimerna podlaga za kolesarje. Upoštevati je potrebno vsebino Navodil za projektiranje kolesarskih površin, ki pri splošnem opisu omenja: kvalitetni zgornji ustroj mora zagotavljati varnost in udobno vožnjo kolesarja. Pogoj za udobno vožnjo je enovita, kvalitetno vzdrževana površina.
Za varnost je treba zagotoviti primerno trenje, ki je pomembno za ravnotežje kolesarja in za zaviranje. Kolesarska površina ne sme imeti grbin ali drugih prekinitev.
Kako naprej?
Zaradi vsega naštetega najbrž tudi stoji načrtovanje kolesarskega odseka od Robiča do Gorenjega Loga. Poleg tega se zavedamo prioritet prometnega načrtovanja na lokalnem in državnem nivoju. Strokovnjaki s področja (kolesarskega) prometa imajo rešitve tudi za odsek od državne meje do Jelšan. Želimo si, da bodo “preglasili” nestrokovnjake, ki so odločali o trasi kolesarske povezave v strugi Soče med Tolminom in Modrejem.