Smisel kolesarjem, pešcem in drugim udeležencem prometa ni gradnja vedno večjega števila kolesarskih stez. Kolesarjem in pešcem prijazna mesta so lahko tudi s prilagoditvijo površin za neavtomobiliste. To ne pomeni “neprivlačnih kolesarskih hibridov” oziroma pasov za kolesarjev, ki niso varni ne kolesarjem in ne avtomobilistom. Tak primer je kolesarski pas v našem glavnem mestu na ulici 7. septembra. Ozek in neraven, na istem nivoju kot cestišče kolesarjem namenjen pas ni primeren (beri) varen za kolesarje. Tisti, ki se zmrdujejo ob tej kritični opazki naj med sedmo in osmo uro zjutraj na kolesu spremljajo svoje otroke ali vnuke na pot v šolo… Tolmin ima kolesarsko stezo, na kateri se srečujejo kolesarji in pešci, ki potujejo v obe smeri.
Varnejša je možnost fizične ločitve kolsarske površine od cestišča s fizično bariero. Npr. z zelenim pasom oziroma trato, ki loči motorni in nemotorni promet. Ob tem je smiselno ločiti oziroma zmanjšati tudi (morebitne) konfliktne situacije med pešci in kolesarji. Taktilne oznake so primernejši način kot le črta. Podobno velja za nivojsko ločevanje površin oziroma “jarki”.
Spodnji video prispevek ponuja razmislek o tem kaj je primerno, varno, udobno za kolesarje, pešce, avtomobiliste, voznike avtobusov…