Prevozna revščina v Sloveniji
ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melika, knjiga Prevozna revščina v Sloveniji. “Knjiga obravnava prevozno revščino – pojav, ko posameznik ali gospodinjstvo nima ustreznega prevoza do zanj ključnih storitev in dejavnosti ali si ga težko privošči. Na podlagi te definicije smo oblikovali devet kazalnikov za merjenje prevozne revščine. S prostorskega vidika smo prevozno revščino v Sloveniji preučili z analizo dostopnosti javnega prevoza, ki je najbolj univerzalen, obenem pa ključen prevozni način za ljudi brez lastnega vozila. S socialnega vidika smo identificirali ključne deležnike in potencialne ranljive skupine ter preučili njihove težave s pomočjo intervjujev in delavnic. Na podlagi vseh analiz smo na participativen način pripravili seznam desetih ukrepov za preprečevanje in blaženje prevozne revščine. Z zelenim prehodom in predvidenim zvišanjem cen goriva bo pojav prevozne revščine vse bolj aktualen in pereč, še posebej v Sloveniji, ki jo v velikem delu države zaznamujeta razpršena poselitev in odvisnost od avtomobila”.
Prevozna revščina. Po ugotovitvah Geografskega inštituta Antona Melika je v Sloveniji 60.000 prevozno revnih. Večinoma prebivalci na območjih, kjer ni urejenega dostopnega javnega prevoza, postanejo prisilni lastniki avtomobila, za katerega porabijo velik del prihodka. Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije mesečni stroški gospodinjstva za prevoz znašajo v povprečju 426 evrov. Posledično so najbolj prizadeti ranljivi prebivalci, ki ob nizkih dohodkih velik del namenijo prevozom za najnujnejše življenjske opravke.
Visok delež državljanov Slovenije se ne zaveda, da javni potniški lahko problem rešuje ali ga otežuje. Društvo za sonaraven razvoj navaja: “Mobilnostna revščina pomeni, da si gospodinjstvo ne more privoščiti prevoza, potrebnega za zadovoljitev osnovnih socialno-ekonomskih potreb v danih okoliščinah, kar povzroča eden od naslednjih dejavnikov ali njihova kombinacija: nizki dohodki, visoki izdatki za gorivo in/ali visoke cene javnega prevoza, razpoložljivost nadomestnih možnosti prevoza in njihova dostopnost ter lokacija, prepotovane razdalje in prometne prakse, zlasti na podeželskih, otoških, gorskih in oddaljenih območjih.”
Je trajnostni način prava pot?
Če se bo prevozna revščina še poglabljala, so trajnostni načini mobilnosti prava pot reševanja težav. K trajnostni mobilnosti sodi tudi kolesarjenje. Predvsem tisto za potrebe dnevnih prevozov v službo, šolo po opravkih idr.
Mnogi prebivalci podeželja so prepričani, da je uporaba javnega prevoza omejen le na avtobusni promet. Prav tako je težko prepričati prebivalce manjših krajev, da je zrak pozimi lahko problematične kvalitete tako kot v večjih mestih. Tolmin s kraji v tolminski kotlini ni izjema. Uporaba kolesa pozimi v Tolminu in okolici je blago rečeno, vprašljiva. Količina strupenih malih delcev močno vpliva na dihala in na odločitev o izbiri prevoznega sredstva.
Na potezi ni zgolj država, temveč tudi vodstva občin. Z našim županom na čelu. Rešitve bodo obrodile sadove samo s skupnim, sistemskim reševanjem onesnaženosti zraka.
Strokovnjaki trdijo, da ozračja ne onesnažujejo le vozniki motornih vozili, ampak tudi tisti ki uporabljamo za kurjavo fosilna goriva. Uporaba trajnostnih načinov transporta ( npr. koles, skirojev…) bo uspešna le ob kombinaciji različnih ukrepov.
Prevoz na delo, v šolo, v trgovino torej ni več znak “revščine” temveč govori o poučenosti posameznikov in skupin.