Kolesarske klančine in kolesa

Kolesarske klančine imajo nekaj angleških izrazov. Najdemo jih pod pojmi bicycle stairs, bicycle stairways ali tudi wheeling ramps. To so klančine v obliki žlebov iz beton ali kovine. Kolesarji vzdolž kolesarskih klančin vodimo kolesa po stopnicah. V mestih so stopnice v zunanjosti in v stanovanjskih hišah in blokih. Klančine omogočajo premagovanje klancev na krajših razdaljah. Najdemo jih v mestnih središčih, ob nekaterih kolesarskih povezavah in v zgradbah.

(Širše) klančine so že v pomoč invalidom in staršem, ki uporabljajo vozičke. V mestnih središčih daljših klančin ni možno postaviti zaradi pomanjkanja primernega prostora.

Druga vrsta klančin so tista, ki so zgrajena ali postavljena v naših bivališčih predvsem na stopniščih kleti. Te kolesarske klančine služijo premeščanju koles iz kleti, kolesarnic ali skupnih prostorov na plano. Ob povečanem zanimanju in nakupih težjih (“električnih”) koles, je prenašanje le-teh po stopnicah postalo težko opravilo.

Klanci kolesarjem niso vedno dobri spremljevalci

Za dele (npr. alpskih) mest, ki so strmi in je gradnja daljših in položnejših kolesarskih stez ali poti zelo zahtevna so kolesarske klančine dober kompromis, rešitev. Primerov dobrih praks ali zglednih kovinskih ali betonskih klančin je mnogo. Ravno tako je kar nekaj neposrečenih rešitev.

Klanci, ki motijo kolesarsko vožnjo so lahko prestrmi (na krajšem odseku se dvignejo previsoko) in jih “dopolnjujejo” preostri ovinki. S tem kolesarji naletijo na neopravičeno težavo in neuspešnost projektantov povzročijo celo odvračanje od kolesarjenja. Kolesarske povezave, ki potekajo ob bregovih rek in jezer lahko zaradi težav pri projektiranju (tudi predragi odkupi zemljišč) bi bile lahko “dopolnjene” s kolesarskimi klančinami. Kolesarski turisti bi z veseljem potiskali kolo nekaj metrov navkreber ali ga vodili navzdol, če bi s tem preprečili padce ali vožnjo po poplavljenem kolesarskem odseku.

Kolesarske klančine na kolesarskih povezavah, predvsem v mestih, sicer prisilijo kolesarje k potiskanju koles na krajšem delu, vendar močno zmanjšujejo možnosti zdrsov, padcev in poškodb voznikov in opreme.

Smernice ponujajo rešitve

V Kolesarjem prijazna infrastruktura: Smernice za umeščanje kolesarske infrastrukture v urbanih območjih je v zvezi s kolesarskimi klančinami zapisano: »Kolesarske klančine na stopniščih se naj uporabljajo zgolj v primerih, ko ni prostora za izgradnjo kolesarske povezave z naklonom pod 10 % (dolžina maksimalno 20 m). Največkrat so v praksi uporabljene na intermodalnih vozliščih, kjer gre za primarno peš površine, kot so dostopi do peronov JPP ali podhodov/nadhodov. Klančine morajo biti izvedene pod naslednjimi pogoji:

• razdalja osi klančine od stene mora biti vsaj 20 cm,
• klančina ne sme biti pregloboka, sicer lahko pedala in dodatne torbe na kolesu zadenejo ob rob klančine,
• klančine morajo biti na obeh straneh ali na sredini stopnic,
• naklon klančine je lahko največ 25%,
• če je potrebno premostiti večjo višinsko razliko, lahko poteka klančina žagasto.«

“Kolesarska kombinacija”

Teža električna kolesa se zaradi težjega pogonskega dela in baterije giblje med 25 in 30 kilogrami. Z dodatno opremo, tovorom pa hitro preseže 30 kilogramov. Med vožnjo z električnimi kolesi tudi začetniki ne bodo imeli občutne težave z ravnotežjem. Izjeme so kolesarji, ki imajo zdravstvene težave. Tudi med vozniki koles, ki so stari 60 let in več je vožnja električnih koles drugačna izkušnja, kot so je vajeni iz mlajših let. Tu so potem še mokro vozišče, kamnita podlaga in za konec: »kolesarska kombinacija« (asfalt-pesek-strm spust).

Zavedanje teže in okornosti koles, ki jim pravimo “električna” se pokaže pri vožnji v ostrih ovinkih, strmih odsekih in pri premikanju na mestu in prenašanju po stopnicah.

Prenašanje koles po stopnicah

Kolesarji, ki živijo v stanovanjskih blokih se pogosto srečujejo s težavo, ki se je mnogi kolesarji v individualnih hišah ne zavedajo: prenašanje koles po stopniščih v kleti, kolesarnice…

Ob vedno večji popularizaciji ekoles se lastniki takšnih koles veselijo večjemu dosegu in siceršnji pomoči pri kolesarjenju. Obenem nova kategorija koles prinaša nova vprašanja in ponuja nove predloge.

Kolesarji, invalidi in starši z majhnimi otroki imamo nekatere »skupne težave«. Stopnišča, neravne pohodne in vozne površine, oznake na cestišču idr. Rešitve, ki jih lahko najdemo na medmrežju so nam lahko v korist. Tako kolesarjem in invalidom oziroma staršem z vozički.

Pri premikanju po stopnicah upoštevajmo ne le težo kolesa oziroma vozička, temveč tudi dodatno opremo, ki jo prenašamo. Kolesarji s seboj nosimo/vozimo še čelado, manjši nahrbtnik ali torbo s telefonom, bidonom s pijačo, kos ali dva prigrizka, očala. Starši poleg vozička in otroka nosijo oziroma vozijo torbo z oblačili za preoblačenje, stekleničko. Invalidi imajo poleg oblačil, rekvizitov idr. še omejitve z različnimi stopnjami gibanja.

Klančine za kolesa  niso le zunaj

Navodilo oziroma napotek za načrtovanje kolesarske infrastrukture velja v glavnem za kolesarske površine zunaj. Kako pa je s premagovanjem višinskih razlik v notranjosti zgradb? Odgovor je nakazan v odzivu direkcije za infrastrukturo. Kot bi dejal diplomant naše Univerze: «Tudi nepopolno reševanje problema je način reševanja« vendar… Naše glavno mesto pri upoštevanju nima, kolesarjem všečnih, rešitev zaradi bolj ali manj utemeljenih rešitev odločevalcev.

Težave in konflikte, ki nastajajo med udeleženci v prometu »prispevajo« tudi načrtovalci in graditelji kolesarske infrastrukture. S pomanjkanjem oziroma pomanjkljivimi klančinami za kolesarje se ne srečujemo samo pri nas. Tudi v sosednji Gorici in še kje.

Kolesarske klančine v alpskem mestu

V krajih, ki so zgrajeni na ne le enem nivoju, nemotorizirani prebivalci ne moremo uporabljati dvigal kot jih npr. lahko v San Marinu. Tehnične smernice gradnje kolesarske infrastrukture je težko upoštevati v  popolnosti. Tu pa se tudi konča zagovor odločevalcev in projektantov kolesarske infrastrukture.

Ureditev klanca za pešce in kolesarje izboljša pogoje za pešce in kolesarje. In tudi za tiste s katerimi so v odnosu v prometu. Rešitve se ponujajo same in jih najdemo na lestvici od 0 do 10.

Pri prenašanju (težjih) koles lahko rešujemo zadrego na več načinov in v večih “stopnjah”. V začetni fazi smo prisiljeni k zanašanju zgolj na svojo fizično moč in iznajdljivost. Kasneje, ko se težav v stanovanjskem bloku, soseski ali kraju zave večje število kolesarjev, sledijo druge možnosti. Ob širšem angažiranju kolesarjev, prebivalcev in odgovornih v občinskih organih je reševanje zadrege s shranjevanjem (in prenašanjem koles) v postavitvi kolesarnic.

Tu pa bodo oblasti potrebovale pomoč, ki je morda zmanjka znotraj meja mesta oziroma občine.  Potrebno je zavedanje problema, želja po (primerni dolgoročni rešitvi) in –  aktivnost. Pri slednji lahko in moramo pomagati vsi tisti, ki smo vpeti v kolesarjenje in siceršnje življenje v določenem okolju, ki naj bi se prilagodilo sedanjim in prihodnjim dogajanjem.

Kolesarske klančine